Prvi podatki o uporabi magnetov segajo v obdobje 2500–3000 let pred našim štetjem. Kleopatra je bila prva znana oseba, ki je uporabljala magnete. Spala je na ležišču, narejenem iz magnetnih kamnin, na čelu pa je nosila hematite, da bi ostala mlada in lepa. Stari Egipčani so gradili piramide na mestih z močnimi magnetnimi polji, da bi mumificirana trupla ohranili pred propadanjem. Prvo terapevtsko izkušnjo pa pripisujemo Grkom, ki so magnete poimenovali »lapis vivus« (živi kamen). Galen je 200 let pred našim štetjem opazil, da lahko z magneti odpravi različne bolečine. Hipokrat, oče medicine, je magnete uporabljal za zdravljenje neplodnosti, ustavljanje krvavitev in celjenje ran.
Paracelsus (16. stoletje) je bil prepričan v terapevtsko moč magnetov in je napisal neke vrste medicinsko poročilo o vplivu magnetov na vnetne procese v telesu. Nekoliko kasneje je Mesmer trdil, da magnetna energija teče skozi telo, njena blokada pripelje do bolezni, namagnetitev pa ponovno vzpostavi energetski tok. Michael Faraday (1791–1867), izumitelj biomagnetizma, je veliko prispeval k zdravljenju z magnetizmom, saj so njegova dela še danes temelj programa sodobne magnetne terapije. Leta 1926 je dr. Criels objavil delo o vplivu magnetov na rakave celice.